Razpeti med ohranjanjem okolja in kulturne dediščine
Dr. Matija Strlič: »Britanska knjižnica zbira video igrice in proučuje interakcije med igralci, saj so del družbene komunikacije in s tem naša dediščina.«
Dr. Matija Strlič, redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in na University College London (UCL), je med vodilnimi v Evropi in svetu na področju dediščinske znanosti, interdisciplinarne domene znanstvenih raziskav dediščine.
Je ustanovitelj prvega uspešnega podiplomskega študije dediščinske znanosti na UCL, kjer je deloval v letih 2007–2019, ter soustanovitelj doktorskega programa dediščinske znanosti v sodelovanju med UCL, Univerzo v Oxfordu in Univerzo v Brightonu. Je tudi soustanovitelj in sodirektor Evropske raziskovalne infrastrukture za dediščinsko znanost v ustanavljanju.
Dediščinska znanost, znanost o dediščini, je precej nov pojem, saj je v strokovni javnosti znan šele od leta 2006. Katere so ključne ideje v raziskovanju dediščine v 21. stoletju?
Angleški kemik in fizik Michael Faraday je v prvi polovici 19. stoletja opazil, da usnje foteljev v njegovem gentlemanskem klubu razpada. Kemijske raziskave, ki jih je opravil, so začetek dediščinske znanosti. Danes zajema presek naravoslovnih znanosti, kot so kemija, fizika ali biologija, ter umetnosti, humanistike in družboslovnih ved, pa tudi ekonomije, računalništva, okoljskih ved ter ved o upravljanju, bodisi z dediščino bodisi z obiskovalci. V prihodnosti bo ključno, kako upravljamo z digitalno dediščino, torej s podatki. Ta interdisciplinarnost je za marsikoga, ki v področje vstopa, težko dojemljiva, zame pa je prav to izziv. Sicer je vedno dobro imeti na enem področju globoke korenine, zame je to analizna kemija, a hkrati je treba kritično razumeti široko pokrajino dediščinske znanosti.
Ljudje mislijo, da sta umetnost in naravoslovje dva različna pojma, čeprav mora vsak slikar poznati kemične lastnosti barv, kiparji pa so včasih že pravi inženirji ...
V obdobjih zgodovine, ko je šel razvoj umetnosti z roko v roki z razvojem znanosti, so se vedno zgodile največje revolucije. Spomnimo se da Vincija, ki je bil tako umetnik kot znanstvenik. Impresionizem se je razvijal hkrati s fiziko svetlobe: to je bil čas, ko sta nastajala fotografija in film. Redkokdaj pomislimo, da je tudi znanost sama del dediščine. Vzemimo Dolly, prvo klonirano ovco, ki je zdaj eksponat v muzeju v Edinburgu: znanstveni eksperiment je postal del naše dediščine in je vsem na ogled. Ne le umetnost, vse človeške dejavnosti prispevajo h kulturni dediščini.
Angleški kemik in fizik Michael Faraday, znan kot utemeljitelj t. i. Faradayeve kletke, je svojo kariero začel kot knjigovez. Leta 1843 je v Kraljevem znanstvenem združenju v Londonu predaval o kemični razgradnji usnja kot posledici onesnaženja zraka v notranjih prostorih. Kaj nam pove ta primer o kulturi bivanja in življenja v 19. stoletju?
V 18. in 19. stoletju so se v industrijsko razvitih državah greli s premogom ter svetili s plinskimi svetilkami. Premog in plin imata veliko vsebnost žvepla in prostori so zaradi njunega izgorevanja in nastajanja SO2 smrdeli po kislem. Plin se zažira v organske materiale in je izjemno problematičen zlasti pri usnju, ki se zaradi absorpcije kislin hitro razgrajuje. V nekaj desetletjih se povrhnjica usnja začne luščiti v obliki rdečega prahu. V angleščini to imenujemo red rot, rdeča gniloba, kar je posledica kemičnega razpada. Koncentracija SO2 v zraku je v 18. stoletju eksponencialno rasla, v Londonu je bil okoli 1910 dosežen maksimum, to je cca 450 ppb; kar je zadušljivo kislo. Danes smo spet priča zgodovinsko nizkim ravnem, razen tam, kjer sta težka industrija in tradicionalni promet še v razcvetu, na primer v Pekingu, New Delhiju ali Kairu.
Usnje je bržčas zelo zanimiv element proučevanja dediščinskih znanstvenikov, saj je bilo vse do 19. stoletja močno razširjeno v vsakdanjem življenju. V usnje so bile vezane knjige, lovski dvorci so se ponašali z usnjenimi tapetami, stoli so bili tapecirani v usnje, nosila so se usnjena oblačila, obuvala, pasovi, mošnje itd.
Pozlačene usnjene tapete, ki sicer niso zlate, ampak dajejo tak vtis zaradi tankega bitumenskega premaza, so izdelovali zlasti v Belgiji v 17. in 18. stoletju. So med najbolj luksuznimi usnjenimi izdelki v zgodovini in njihovo restavriranje je pravi glavobol. Vloga znanosti pri tem je, da ugotovi, kakšni so optimalni procesi restavriranja, kako kisline nevtraliziramo, da bo razgradnja počasnejša, in kakšni naj bodo utrjevalci oz. lepila, da so kar najbolj kompatibilna z makromolekulami usnja.
Slika: Dediščinski znanstveniki moramo nujno razumeti etične posledice našega dela. S predmeta ne moremo kar odvzeti koščka za analizo.
Naravni materiali so od srede 20. stoletja naprej postajali vse bolj iskani in dražji, zato so vedno bolj zanimivi postajali umetni materiali, ki so začeli nadomeščati naravne. V letih od 1880 do 1890 se je začela pojavljati prva plastika za široko uporabo, iz katere so najprej naredili imitacijo roževine, iz bakelita pa imitacije lesenih dekorativnih izdelkov. Danes usnje imitiramo s poliuretanom, ki je sicer izjemno poceni, je pa bistveno manj obstojen od usnja, saj začne vidno razpadati v petih, desetih letih. V primerjavi s tradicionalnimi materiali je zaradi hitre razgradnje konzerviranje sodobnih materialov zelo velik problem. Za primerjavo: papir, ki so ga proizvajali do leta 1850, lahko zdrži še naslednjih 10.000 let, papirji, narejeni okoli leta 1900, pa so pogosto tako krhki, da knjig ne moremo več listati.
Z ohranjanjem digitalne dediščine so enake težave kot z ohranjanjem materialne. Če ne celo večje, saj je v zadnjih dveh letih človeštvo generiralo več podatkov kot prej v vsej zgodovini.
Ljudje danes radi rečejo, da jim predmeti ne pomenijo nič, da ne kopičijo materialnega in raje vlagajo v doživetja in odnose. Res pa je, da ravno predmeti našim naslednikom pripovedujejo zgodbe o tem, kakšni smo bili in kako smo živeli.
Vprašanje je, kako definirate »predmet«, to je lahko tudi digitalna datoteka. In izkaže se, da imamo z ohranjanjem digitalne dediščine enake težave kot z ohranjanjem materialne. Če ne celo večjih, saj je v zadnjih dveh letih človeštvo generiralo več podatkov kot prej v vsej zgodovini. Nekatere institucije se tako že ukvarjajo z arhiviranjem spletnih strani, računalniških igric ali Twitterja. Britanska knjižnica denimo zbira video igrice in proučuje interakcije med igralci, saj so del družbene komunikacije in s tem morda pomemben del dediščine. Razvoj digitalnih medijev je tako hiter, da ga razvoj konzervatorsko-restavratorskih postopkov včasih doseže šele, ko je njegov vrh uporabe že mimo. Tako se nam v prihodnosti lahko zgodi t. i. digitalna luknja, ko ne bomo imeli dokumentiranih pomembnih procesov v družbi.
Lahko na podlagi restavriranja starih predmetov sklepate na to, kakšno je bilo podnebje v preteklosti? Kakšen vpliv imajo na vaše delo podnebne spremembe?
Slike italijanskega slikarja Canaletta nazorno kažejo raven Jadranskega morja v 18. stoletju v Benetkah. Okoljski znanstveniki lahko na podlagi takih informacij sklepajo o klimatskih spremembah, te pa bodo v prihodnosti za dediščinsko znanost eden izmed bistvenih izzivov. Zaradi višjih temperatur in povišane zračne vlage, zlasti jeseni, v Evropi opažamo vedno več mikroorganizmov, ki prihajajo iz tropov. V severni Evropi se v zbirkah kulturne dediščine pojavljajo žuželke in plesni, ki jih doslej nismo opažali. Žuželke, ki so za zbirke katastrofalno nevarne, imajo zdaj dva ali tri cikle razmnoževanja na leto. Vse to postajajo nepredstavljivo veliki problemi. Kot družba pa moramo najti s principi trajnostnega razvoja skladno ravnovesje med ohranjanjem okolja in dediščine, saj je treba zbirke klimatizirati, kar je energetsko potratno, turisti pa potujejo do muzejev in prispevajo k izpustom CO2. Kako naj etično postavimo prioritete, kaj je potrebno ohraniti? V državah, kjer je dvig morske gladine pereč problem, denimo na Danskem ali v Veliki Britaniji, bodo nekatere cerkve in cele vasi prepustili morju. Dediščino bodo zavestno prepustili propadu. Kar ni nujno slabo, konec koncev so izginevanje, smrt in propad tudi del procesa razvoja človeštva.
Kemija je tiste vrste eksaktna znanost, ki ne dopušča nobenega nepojasnjenega vprašanja. Je z utemeljitvijo dediščinske znanosti konec raznih »prekletstev«, ki so desetletja burila duhove, kot je bilo denimo znamenito prekletstvo Tutankamonove grobnice?
Ta 'prekletstva' se da lepo pojasniti. Lord Carnarvon, ki je financiral izkopavanje, je umrl zaradi zastrupitve krvi, ker se je urezal pri britju. Ko je arheolog Howard Carter odkril grobnico, je enega od služabnikov poslal domov po opravkih, in ta je vstopil v hišo ravno, ko je kobra požrla ptiča v kletki. Mediji so te znake interpretirali kot zaroto, zarote grejo pa še danes dobro v prodajo. Res pa je, da je neznank pri hranjenju predmetov res veliko in presenečenj ne manjka. Pred kratkim so nas poklicali k sodelovanju v raziskavi v nekem evropskem arhivu, ker so ugotovili, da je v papirju arzen. Arzen in živo srebro sta se v preteklosti veliko uporabljala za dezinfekcijo arhivskih zbirk, perja, usnja, ali krzna. Obenem so denimo maske in kostumi še občasno predani v uporabo, kot tudi seveda arhivi, zato je pomembno vedeti, ali so preostanki pesticidov nevarni za zdravje ali ne.
Kakšno tehnologijo uporabljate pri svojem delu, opravljate kemijske analize starih materialov pretežno v laboratorijih ali tudi na terenu?
Predvsem zaradi potreb vojaške industrije je instrumentacija v devetdesetih letih postajala vedno bolj kompaktna. Pred tem smo morali dediščino prenesti v laboratorij ali odvzeti vzorec, danes pa imamo na razpolago zelo veliko prenosnih instrumentov. V ljubljanskem laboratoriju smo denimo razvili instrument, s katerim posvetite na košček papirja, na podlagi pridobljene informacije pa nato izračunamo, kako hitro se papir razgrajuje in kako bi ga bilo najbolj optimalno ohranjati. Nekatere miniaturne instrumente lahko že poganjamo z mobilnimi telefoni in z njimi opremimo laične navdušence, ki opravljajo meritve na terenu. Včasih lahko že na podlagi fotografij razpoke, ki jih enostavno naredimo z mobilnim telefonom v zaporednih časovnih obdobjih, analiziramo hitrost razgradnje v odvisnosti od klimatskih razmer. To je v izjemno pomoč, saj za vse potrebne meritve nikoli ne bomo imeli dovolj znanstvenikov in konzervatorjev-restavratorjev, obenem pa v družbi povečujemo zanimanje ne samo za kulturno dediščino, ampak tudi za znanost. Obiskovalci so nad tem navdušeni, saj vsakogar zanima lastna dediščina.
Vonj je še ena od ugank preteklosti. Stare knjige imajo specifičen vonj, na primer po plesni, in nekateri antikvariati ne sprejemajo v prodajo knjig, ki imajo vonj. Vi imate pri zelo starih knjigah najbrž opravka s precej širšo paleto vonjev. Želite vonje odstraniti ali ohraniti?
Ljudje zaznavamo dediščino na vse mogoče načine, na žalost pa smo jo večinoma izolirali na vizualno komunikacijo. Včasih so bile slike ali kipi razstavljeni tako, da so se jih ljudje lahko dotikali. Če vstopite v star dvorec, pričakujete, da bodo tla škripala, če vstopite v galerijo, pričakujete, da bo dišala po lanenem olju. Vonj je eden najbolj pomembnih človeških čutov, takoj za vidom. Prepoznamo ga na podzavestni ravni, v delu možganov, ki je filogenetsko zelo star in mu rečemo plazilski možgani. Ko so v katedrali svetega Pavla v Londonu naročili preventivno konzervatorsko ekspertizo, so specifično želeli ohraniti vonj svoje knjižnice. Ko stopite vanjo, res občutite, da vdihavate zgodovino. Če se poetično izrazim, je vonj razkrajajočih se organskih materialov njihov smrtni izdih. Vonje dediščine lahko tudi konzerviramo in shranimo, kot parfume. Izkaže se, da imamo zlasti nostalgičen odnos do vonjev, ki so se nam vtisnili v možgane v otroštvu, za nekatere med nami so to stare knjige, za druge je to vonj plastelina. Te raziskave imajo velik odmev v medicini, saj lahko pri demenci z uporabo vohalnih dražljajev prikličete zelo globoke spomine.
V primerjavi s tradicionalnimi materiali je zaradi hitre razgradnje konzerviranje sodobnih materialov zelo velik problem. Za primerjavo: papir, ki so ga proizvajali do leta 1850, lahko zdrži še naslednjih 10.000 let, papirji, narejeni okoli leta 1900, pa so pogosto tako krhki, da knjig že danes ne moremo več listati.
Vonj pa je seveda zelo odvisen od konteksta. Če denimo vonj plesni zavohate v razpadajoči kleti, bi bil odvraten, če pa isti vonj, torej povsem iste spojine, zavohate v jesenskem gozdu, bi bil verjetno privlačen, saj imajo enak vonj tudi jurčki. Za ta vonj je odgovorna spojina geosmin, ki jo izločajo vse plesni in gljive. Ker se z razvojem družbe izgubljajo, je arhiviranje starih vonjev pomembno, saj napredek povezujemo z odsotnostjo naravnega vonja. Zato se parfumiramo, kar sporoča bogastvo in čistočo. Kljub vsemu imamo do tradicionalnih vonjev pozitiven odnos, kar vejo tudi na Japonskem. Raziskali so, katerih sto vonjev je družbi pomembnih, in na tej podlagi so naredili pot po dišeči zgodovini, ki pelje tako skozi cvetoče češnjeve drevorede kot tudi skozi predele, kjer industrijsko fermentirajo ribe. S tem promovirajo vonjave kot obliko nacionalne dediščine. Zakaj ne v Evropi ali Sloveniji?
Današnjo družbo zaznamujejo odpadki, predvsem plastični. Je konzerviranje plastičnih predmetov že tema v dediščinski znanosti?
Sodobna množična plastika vsebuje zelo veliko stabilizatorjev, kot so antioksidanti, ki zadostujejo, da objekt preživi predvideno uporabno dobo. Kljub temu veliko plastik propada hitreje kot tradicionalni materiali iz 18. ali 19. stoletja. Acetatna in nitratna celuloza, poliuretani ali PVC so materiali, ki ne preživijo sto let, kot del moderne zgodovine je dediščina iz teh materialov lahko zelo pomembna. V dvajsetih letih 20. stoletja so zgodnje plastične materiale začeli uporabljati v kiparstvu. Nekatere skulpture ruskega kiparja Nauma Gaboja iz acetatne celuloze so žal skoraj že povsem razpadle. Acetatno in nitratno celulozo so v začetku 20. stoletja uporabljali za filmske in fotografske negative. Edini način, da ne propadejo, je, da se jih hrani pri -20 ali -30 oC. Eden najbolj zahtevnih materialov v tem smislu je naravna guma, ki tako hitro propada, da jo lahko ohranimo le, če jo hranimo v steklenih vitrinah brez dostopa kisika, kar si lahko privoščimo v res samo izjemnih primerih. Izjemno neobstojni so lahko tudi predmeti tehnologije 3D-tiska, kjer novi materiali mesečno prihajajo na trg. Tako se danes dediščinska znanost ne ukvarja samo z več sto ali tisoč let starimi objekti, ampak sodeluje pri nastanku materialov in objektov. Naša naloga je, da umetnikom svetujemo pri izbiri materialov, da bodo njihove stvaritve imele možnost, da postanejo dolgotrajni spomin.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (marec 2020)
